Karin Heuffel

Karin je morska deklica. Ne samo za hobi, ampak globoko v svoji duši. To, da je začela trenirati umetnostno potapljanje, kar je uradni naziv morskih deklic, se mi je sprva zdelo naključje. A po urah, ki sva jih s fotografom preživela z njo v telovadnici in na bazenu, sem prepričana, da se je Karin pravzaprav že rodila kot morska deklica.

Življenje jo je premetavalo skozi valove in viharje, nekajkrat jo je brutalno treščilo na nevarne čeri. A morske deklice se ne predajo kar tako in tudi Karin je z vso močjo svoje volje premagala čeri. Danes jo najdemo na drugi strani, v zalivu, ki sicer nima ravno mirnih voda, a saj bi to Karin verjetno dolgočasilo. Ona potrebuje akcijo: če ni v telovadnici, teče ali trenira ju jitsu, najraje pa se seveda potaplja in najbolje se počuti, ko ima na sebi plavut, s katero se prelevi v morsko deklico.

Zanimivo, da je to svoje poslanstvo in največjo strast v življenju našla prav po zaslugi multiple skleroze, kot razlaga v žuboreči pojoči goriški govorici. Karin ne žalosti, da zaradi bolezni ni mogla uresničiti otroških sanj, ampak se radosti, ker je našla službo svojih sanj. Njena služba so treningi, tečaji in tekmovanja, kar se nekaterim ne zdi prava služba, ampak …

„Ma, bem,“ bi rekla Karin. „Vse je mogoče.“

Življenje se mi je obrnilo na glavo pri 16 letih

Ko si otrok, je vse, kar hočeš, tako lahko in preprosto. V otroških sanjah si zlahka ustvariš družino in dom, dobiš in ohraniš službo svojih sanj, potuješ okoli sveta. Ampak zanimivo je, da potem odrasteš ...

Že kot mala deklica sem bila vedno športno aktivna. Ukvarjala sem se z gimnastiko in vzporedno za kondicijo še s plavanjem. Življenje se mi je obrnilo na glavo pri rosnih 16 letih.

Prišla sem z morja in zdelo se mi, da imam smet v levem očesu. Ma sem rekla: „Bem, morda bo jutri boljše.“ Naslednji dan je bilo še slabše. Ko sem se tretji dan zbudila, pa sploh nisem videla na levo oko.

Nisem vedela, ali naj povem mami. Bo rekla, da sem preveč žurala na morju? Po nekaj dneh sem ji le povedala, da na eno oko ne vidim. Šla sem na pregled k osebni zdravnici, ki me je poslala k okulistu. Tam so rekli, da je verjetno očesni živec in me za tri dni dali na infuzijo. Po treh dneh še vedno nisem videla. Ni bil „samo“ očesni živec ...

Jaz tega nimam, ne bom tega brala

Potem so mislili, da je tumor, potem borelioza in šele po treh letih preiskav, ko so mi odvzeli še likvor, so postavili diagnozo – multipla skleroza.

Ko so mi prvič omenili sum na multiplo sklerozo, me je kar zabilo. Moja mama je medicinska sestra in je v Italiji delala pri gospe, ki je bila na invalidskem vozičku. Ko sem vprašala, kaj ji je, mi je mama rekla: „MS ima, ne želi si tega …“

Pravzaprav ne vem prav natanko, kdaj se je sum na multiplo sklerozo spremenil v diagnozo multipla skleroza. Zato, ker tega enostavno nisem verjela … Ko sem na pregledih dobivala izvide, sem jih spravila v predal in si rekla: „Jaz tega nimam, ne bom tega brala.“

Stanje pa se mi je slabšalo. Pojavilo se je tudi mravljinčenje, na levo oko ves ta čas nisem videla. Tudi zdaj zelo slabo vidim na to oko. Da ne govorim o takratnem psihičnem počutju …

Šolo sem morala pri 17 letih pustiti, nisem več zmogla. Celo telo sem imela mravljinčeno. Kasneje sem se vpisala na trgovsko šolo in se potem prepisala na frizersko, pa me je to mravljinčenje spet napadlo in šole nisem končala.

Nekega dne sem se odločila, da tako ne bo šlo več naprej

Stanuje se je iz dneva v dan slabšalo. Telo je celo postalo mravljinčasto in boleče, vsak dan zjutraj sem bruhala – skratka, postala sem zelo slabotna.

Nekega dne sem se odločila, da tako ne bo šlo več naprej. Začela sem znova. Najprej z razteznimi vajami, nato zelo počasi z miganjem v bazenu in potem še s plavanjem.

V Združenju multiple skleroze Slovenije so me vprašali, če bi se ukvarjala s športom. Ker sem prej trenirala gimnastiko in plavanje, mi je bila ideja všeč. Začela sem tekmovati za Združenje, dosegala dobre rezultate in opravila licenco za vaditelja plavanja. Tečaj sem delala s hudimi mravljinci. Čutila sem jih predvsem v nogah, česar nihče ni opazil vse do konca. Kar niso mogli verjeti, da sem s takim mravljinčenjem tako dobro plavala.

Potem se je vse skupaj malo umirilo.

Starša mi nista nikoli popuščala

Kmalu sem začela tudi tekmovati, med paraolimpijci, in dosegla vrhunske rezultate. Nekega dne, ko sem se vračala z bazena, sem zagledala plakat, ki je vabil na tečaj potapljanja na dah. Pomislila sem, da bi to bilo super zame. Poklicala sem in se zmenila za prvi termin. Zadeva mi je postajala vedno bolj všeč. Resno sem trenirala, opravila sem licenco za prostega potapljača in podvodnega lovca.

Do 26. leta sem bila nekako OK. A še vedno sem čutila mravljinčenje in vsak dan sem zjutraj bruhala. V bistvu ne vem, ali je bilo to od MS ali zakaj … Opoldne sem bila tako izmozgana, da nisem nič več mogla. Zjutraj se sploh nisem mogla učiti, vedno sem se učila popoldan.

To je bilo tudi za moje starše težko obdobje. Predvsem mama je težko sprejela mojo bolezen. Tudi tata jo je sprejel, a čeprav je trd in močan človek, vidim, da mu je hudo.

Čeprav sem bila slaboten otrok – krstili so me že v porodnišnici – mi niso nikoli popuščali. Starša sta bila kar stroga in sta vedno zahtevala od mene, da opravljam svoje obveznosti. „Če greš lahko ven, lahko tudi pomiješ posodo,“ sem večkrat slišala.

Pri 26ih pa me je bolezen spet ulovila

Preležala sem sedem mesecev. Začelo se je v nogah in šlo navzgor. Nisem mogla hoditi, ničesar nisem mogla, in bila sem neznansko slaba. Spomnim se, da sva z mamo nekoč šli iz bolnice in sem si hotela sama razrezati zrezek, pa je videla, da sem slaba in mi ga je ona. Od vratu dol nisem čutila ničesar, samo mravljinčasto telo in bolečine v predelu pljuč – tako hude, da nisem vedela niti, kako naj ležim.

Januarja sem zapustila modri hotel, bolnišnico. Sama sem začela z vajami. Nisem vedela, kako naj začnem, vedela sem le, da je nekje treba začeti. Začela sem s polžjo hojo iz sobe do kopalnice, celih 10 metrov. Potrebovala sem 20 minut. Z rokami sem se oprijemala zidu in se počasi premikala. Leva noga, desna noga. Začela sem stvari početi zavestno.

Sprva sem večino dni vseeno preležala, ker me je hoja iz sobe v kopalnico utrudila. Mama mi je kupila spužvasto žogico, da sem lahko trenirala tudi z rokami. To je bilo v začetku tako težko in utrujajoče, da sem se večkrat zjokala in žogico zalučala med omare.

Načrtno sem spremenila svoje življenje

Vztrajnost pa je ključ do uspeha. Iz dneva v dan mi je šlo bolje. Po 4 mesecih treniranja doma sem začela še s treningi v bazenu. Najprej sem trenirala apneo, to je prosto potapljanje na dah. Čez mesec dni sem vključila še plavanje, saj prej nisem mogla plavati zaradi močnega mravljinčenja v telesu. Postopoma sem dodajala še drugačne vadbe. Odločila sem se, da bom z desno nogo hodila tako kot z levo. Vztrajala sem in hodila sem, leva-desna, leva-desna, postopoma sem zmogla vse več kilometrov, nato sem začela še s tekom in tako sem se utrdila. Zdaj počnem stvari avtopilotsko in vse zgleda normalno, nihče ne opazi, da imam desno stran telesa še vedno celo slabo.

Načrtno sem spremenila svoje življenje in sebe v celoti. Brala sem knjige, gledala videe, tudi na nevrolingvistiko sem se vpisala pri 27ih. Spremenila sem svojo prehrano in se nehala družiti z ljudmi, ki mi niso pasali. Postala sem direktna in iskrena, kar mi ni pasalo, sem povedala in se tudi skregala zaradi tega, če je bilo treba.

Prej sem bila drugačna, zelo sem se razdajala in vse sem naredila za druge. Zdaj pa sem sicer zelo vesela, da komu lahko pomagam, a ko vidim, da je dovolj, rečem ne. Pa četudi mi kdo reče, da sem žleht in da mislim samo nase. Nisem žleht, le jaz sem na prvem mestu, potem je vse ostalo.

Začela sem početi več stvari, ki jih imam rada

Prej sem za zaslužek hodila trgat grozdje, učila sem v plavalnem klubu, delala sem kot natakarica – vse to mi je bilo takrat OK. Ampak ko sem se odločila dati sebe na prvo mesto, sem ugotovila tudi, da lahko delam, kar imam rada: treniram in tekmujem, brez sponzorjev, samo s podporo družine, pa čeprav sem bolna. Ne razmišljam, kaj je prav ali narobe, ampak samo, ali je smiselno zame ali ne.

Ko zdaj pomislim nazaj, nimam nobenih travm, da mi je bilo težko. Pravzaprav sem vse, kar mi je bilo težko v življenju, predelala in šla naprej. To je zgodovina, ne rabim obujati teh grdih spominov.

Je pa bilo kar težko z logističnega vidika: uskladiti prehrano in vadbo. Kar dolgo je trajalo, da sem spet relativno normalno funkcionirala, približno pol leta.

Nisem še čisto v redu, vendar se je bolezen zaustavila. Pustila mi je sicer mravljinčasto desno stran, a to me ne moti, saj sem dovolj natrenirana. Danes pretečem 10 kilometrov v 60 minutah.

Kako sem postala morska deklica

Spoznala sem dekle, ki se ukvarja z umetnostnim potapljanjem na dah. To pomeni, da si nadene ribji rep, se z odprtimi očmi potopi do neke globine, izvaja razne podvodne trike in je ves čas nasmejana in elegantna. Ko mi je dala svojo plavut in sem poskusila, sem takoj vedela, da sem rojena za to. Ker mi je bilo blazno všeč, sem si tudi jaz kmalu kupila svoj ribji rep in začeli sva z resnimi treningi.

Avgusta 2018 sem že odšla na evropsko prvenstvo morskih deklic. Barve Slovenije smo zastopale tri punce in dosegle vrhunske rezultate. V štafeti smo bile prve, v umetnostnem podvodnem plesu druge in bile smo najboljše v estetiki in plavutkanju.

Po vrnitvi domov smo začele izvajati še treninge za male morske deklice. Sama prirejam tudi zasebne rojstnodnevne zabave v bazenu, razne animacije po hotelih, nudim fotografiranje, igram v videih … Sodelovala sem v akciji Očistimo Slovenijo, sem ambasadorka čistega morja, snemala sem tudi reklamo za promocijo slovenske obale.

Naš cilj je z našim delovanje otrokom in odraslim približati problematiko onesnaževanja morja in jih spodbuditi, da tudi sami prispevajo k boljšemu jutri.

Kljub MS sem sposobna veliko

Moji dnevi so večinoma sestavljeni iz treningov, priprave hrane in druženja s prijatelji. Priprava zdrave hrane zahteva kar veliko časa, v dnevu bi rabila 48 ur. Pozno hodim spat, zvečer se prepustim, berem, pišem, razmišljam …

Zdaj sem prišla do spoznanja, da sem kljub MS sposobna veliko. Tudi zdravim ljudem bi rada dopovedala, naj se v življenju ne ukvarjajo z neumnostmi. Naj uporabljajo, kar jim je dano v življenju, in delajo, kar jih osrečuje. Naj ne hodijo v službo samo zaradi denarja – saj če ti neka stvar ni všeč, je prav dolgo ne boš mogel dobro opravljati. Zato je najbolje, da delaš tisto, v čemer si dober. Jaz sem ugotovila, da sem dobra v športu, zato bom ostala v športu, kjer imam še veliko pokazati.

Ne počnem tega, da bi se komurkoli dokazovala, ne tekmujem zaradi medalj, ampak zato, da samo sebe preizkušam in vidim, koliko sem sposobna doseči. Ne razmišljam o tem, česa ne morem.

Na svetovnem prvenstvu bom tekmovala v kategoriji zdravih

Načrte mi je malo prekrižala korona. Pred tem sem bila 8 mesecev na Kanarskih otokih. Nato sem nameravala na Sardinijo in zatem na Bali.

Ko bo spet odprt bazen v Novi Gorici, bom imela tečaje potapljanja in umetnostnega potapljanja, torej za morske deklice. Februarja grem za dva tedna trenirat v Egipt, maja pa bom šla v Italijo, da pridobim mednarodno licenco za inštruktorja potapljanja. Tako bom lahko druge učila potapljanja in umetnostnega potapljanja. Rada bi opravila tudi izpit za čoln, da bom lahko vozila vodni skuter, in izpit za radio postajo. Tako bom lahko samostojna pri potapljanju.

Zdaj sem tako natrenirana, da za paraolimpijce sploh ne morem več tekmovati oziroma lahko samo do državnega prvenstva. Zato bom maja 2022 na svetovnem prvenstvu v hitrostni apnei na 100 metrov tekmovala v kategoriji zdravih. Torej dve dolžini bazena pod vodo. Kot edina Slovenka se bom udeležila prvenstva.

Moj cilj je 6 mesecev na leto preživeti doma, 6 mesecev pa na Kanarskih otokih. Tam mi zelo ustreza klima, dobra je za moje zdravje.

Samo na pokopališču ni izzivov

Na dah se rada potapljam zelo globoko, saj mi to daje občutek svobode, tam se poglobim vase. Globoko tam spodaj ni problemov in ni motečih misli, tam si sam s sabo. Uživaš v trenutku svobode in nadzora.

Ko se potapljam, sem res 110% fokusirana na to, kar počnem pod vodo. Brez fokusa tega enostavno ne moreš delati. Ko se potapljam, ne razmišljam o ničemer drugem. Takrat sem samo jaz.

Potapljanje na dah je tudi odlična vadba za kontrolo našega ega, pa tudi za povezovanje telesa z možgani.

Pogosto mi kdo reče: „Ti že lahko, jaz pa ne morem.“ Ne morem – to ni izgovor. Življenje nam vsem ves čas postavlja izzive, samo na pokopališču jih več ni! To velja za vse – na tebi pa je, ali boš izziv sprejel.

Poglej, do kod sem jaz prišla! Grem na svetovno prvenstvo za zdrave ljudi in treniram, da bom tam kar najboljša. Ni smiselno, da bi bila žalostna, ker ne morem več tekmovati za paraolimpijce. Ali pa da bi se pritoževala čez vreme, no – jaz o vremenu sploh ne razmišljam. Ko je dež, lažje pišem, pa tudi teči grem v dežju, če mi paše.

Sprejela sem preteklost, živim danes in sem pripravljena za prihodnost.

In vi? Kaj ste sanjali kot otrok?

Kot otrok sem imela svoje sanje. Nikoli si nisem predstavljala, da bom morska deklica, želela sem si postati detektivka, vendar mi je bolezen prekrižala načrte. Takrat nisem vedela, kje začeti. Ma prav zares sem vedela, da moram uresničiti svoje sanje! Spet sem začela sanjati. Vse, kar je bilo na videz nedosegljivo, je postalo dosegljivo. Zakaj pa ne služba mojih sanj!

Začela sem znova, začela sem z nule. Začela sem eksperimentirati, sprejela sem izzive in začela živeti drugače. Nisem dobila sanjske službe, vendar sem začela delati, dala sem vse od sebe in vedela sem, da zmorem. Zahtevalo je veliko časa, truda, fleksibilnosti, energije. Prišla sem tudi do novih spoznanj in navad, prevzemam odgovornosti, sem bolj samozavestna. Nisem še na končnem cilju, vendar mi življenje vedno znova, prav vsak dan, odpira nova vrata. Nič me ni zaustavilo, niti zvesta prijateljica multipla skleroza! Iz dneva v dan odkrivam nove poti, nove izzive, saj mi to daje moč in pogum za naprej ter obvladovanje same sebe.

In vi? Kaj ste sanjali? Sanjajte znova! Sanjajte vsak dan! Naredite nekaj novega, zanimivega. Naj vas ne bo strah. Začnite delati tisto, kar vas veseli, ne samo tisto, kar prinaša denar. Delajte z ljubeznijo. Ne dopustite, da bi nekdo opravljal delo vaših sanj. Kadar se vam zdi vse nedosegljivo, se postavite v vlogo otroka in poiščite odgovor na tisto vprašanje: »Kdo hočeš biti, ko odrasteš?«

Predvsem pa: nikoli ne obupajte!

Tekst: Sergeja Širca
Fotografije: Miran Juršič

Osebne zgodbe izražajo stališča oseb z multiplo sklerozo in ne nujno tudi stališče lastnika ali uredništva spletne strani. Zapisana mnenja o bolezni, simptomih ali terapijah niso strokovno preverjena, ampak so osebna mnenja bolnikov. O svojem zdravstvenem stanju in zdravilih se posvetujte s svojim zdravnikom.