Jerneja Koželjnik

Že navsezgodaj s puško v roki

Čeprav je bila ura šele devet zjutraj, je bilo strelišče že dobro obiskano. Ker se nahaja v stavbi policijske postaje, sem pomislila, da poki, ki se slišijo na hodniku, prihajajo iz policijskega orožja. A ob vstopu v prostor sem spoznala, da je resnica daleč od tega.

V sobi za streljanje sem poleg nekaj mlajših fantov zagledala tudi dve gospe, ki sta spretno vihteli zračni puški in nas dobre volje pozdravili. Pravzaprav sta že zaključevali jutranji trening.

Priznam, nisem si mislila, da starejše gospe že pred zajtrkom hodijo na strelišče ☺, a sem se pošteno motila.

S treningom do zmag

Tudi mi smo bili zgodnji, saj nas je čakal dolg in naporen dan. Skozi fotoobjektiv smo nameravali ujeti del Jernejinega življenja z multiplo sklerozo.

Jerneja in Aleksander sta iz omarice potegnila posebni jakni za streljanje. Jerneja mi je podala svojo, da sem občutila njeno težo, in si pripravila prostor za streljanje.

Podučila me je, da osebe z MS streljajo sede in s pomočjo posebnega stojala, na katero naslonijo puško. Stojalo poleg tega omogoča lažje lovljenje ravnotežja, a zmotno bi bilo misliti, da je streljanje zato kaj lažje. Glava stojala namreč stoji na vzmeti, ki se giblje v vse smeri. Jerneja pravi, da enako standardizirano stojalo za streljanje uporabljajo tudi tetraplegiki.

Zdaj greš lahk pa kar domu ☺

Jerneja in Aleksander odpirata in zapirata puški, v dvorani poka, tarče dobivajo vse več luknjic in začuti se tekmovalna energija. Pravita, da ne tekmujeta, ampak samo trenirata.

Ko zaslišim glasen Jernejin yessss, v to nisem povsem prepričana ☺. Ne vem točno, kaj to pomeni, a sliši se kot silno navdušenje, mogoče celo zmaga. Verjetno bo res nekaj takšnega, ker ji Aleksander reče: “Zdaj greš lahk pa kar domu”. A ni šla, Jerneja je streljala naprej, uživala in štela zadetke.

Jerneja strelja zelo resno, saj tekmuje v Združenju multiple skleroze Slovenije, poleg streljanja še v pikadu in balinanju. Včasih je bila zelo uspešna tudi v plavanju, a ga je sčasoma opustila zaradi ponavljajočih se vnetij urinarnega trakta.

Pove mi, da je v Savinjsko-šaleški podružnici Združenja MS športna referentka. Ponosna je na odlično organizacijo letošnjega državnega prvenstva v streljanju v Ljubljani. Priprave na prvenstvo so bile zanjo tudi fizično zelo naporne, saj njena MS občasno vodi igro.

Multipla skleroza, kaj je to

Jerneja je prve znake multiple skleroze občutila kmalu po porodu leta 1999. Hitro je dojela, da je vse nekako drugače kot prej. Predvsem je imela velike težave s koncentracijo, bila je stalno utrujena in izgubljala je ravnotežje. Ko je ugotovila, da za pot z avtom, ki jo je običajno opravila v petnajstih minutah, potrebuje dobro uro, ni bilo več dvoma, da se je nekaj spremenilo. V tem času je prebolela tudi boreliozo, kmalu pa se je pojavil eden najpogostejših simptomov MS: v trenutku je izgubila vid.

Že obisk pri splošnem zdravniku je dal jasen odgovor. “Gospa, skoraj zagotovo imate multiplo sklerozo,” je bil zdravnik zelo konkreten. Nadaljnje preiskave so to potrdile.

Jerneja je takrat za MS slišala prvič. Še sanjalo se ji ni, kakšno bolezen ima in kaj prinaša v njeno prihodnost.

A bolj ko je bolezen raziskovala, globlje je tonila in potonila do hude depresije. Bila je na vrhuncu življenja z majhnim otrokom, nato pa neozdravljiva bolezen. Tega obdobja se spominja kot enega najtežjih v svojem življenju, a je na srečo hitro poiskala pomoč.

Čeprav o multipli sklerozi prej ni vedela ničesar in ni poznala nikogar, ki bi jo imel, je že dober mesec dni po diagnozi prišla na srečanje oseb z MS savinjsko-šaleške regije. To ji je spremenilo življenje.

Doroteja

Usoda je hotela, da je prav na to srečanje po več letih premora prišla tudi Doroteja, ki je dobrih 20 let starejša od nje. Doroteja, „izkušena MS bolnica,” je takoj občutila Jernejini stisko in negotovost, ne da bi vedela, da je nova v svetu multiple skleroze.

Jerneja se ne spominja, kaj natanko je Doroteja takrat rekla ali storila, a danes je njena najboljša prijateljica. Prijateljstvo negujeta od prvega srečanja in Jerneja pravi: “Ona je meni pomagala psihično, ko sem to potrebovala, in danes jaz njej pomagam fizično.“

O Doroteji izvem, da ima že vrsto let MS, a da nikoli niti za hip ni pomislila, da zaradi bolezni česarkoli ne bi zmogla. Celo življenje je bila strastna športnica in za šport je navdušila tudi Jernejo. Nanjo je tudi prenesla miselnost, da lahko kljub MS v življenju dosežeš vse, kar si zadaš.

Še nekaj pomembnega izvem o Doroteji: Aleksandrova mama je in tako sta se Aleksander in Jerneja spoznala. Aleksandra smo spoznali v eni od prejšnjih zgodb MS skozi objektiv, prav on pa nas je spoznal z Jernejo.

Družinske skrivnosti

Jerneja je šest let upokojena. Pred tem je delala kot izmenovodja pri eni od velikih trgovskih verig.

Čeprav je v službo rada hodila in je vodila zelo prijetno skupino sodelavcev, je bila kljub temu pogosto pod stresom, saj je bilo delo naporno. Vprašam jo, ali misli, da je prav stres priklical MS. Pravi, da je seveda o tem veliko premišljevala, a da tega enostavno ne ve.

Jerneja je šele pred kratkim izvedela, da ima njen stric multiplo sklerozo. Spominja se tudi starejše sorodnice, ki je bila vrsto let popolnoma nepokretna, in zaradi vsega, kar danes ve o MS, Jerneja domneva, da je tudi ta sorodnica imela multiplo sklerozo.

Stric je vrsto let delal na ladji in se vedno hecal, da ima morsko bolezen. V resnici je imel težave z ravnotežjem zaradi MS, vendar družini tega dolgo ni razkril.

Oporni stebri

Doroteja je ena najpomembnejših oseb v Jernejinem življenju. Prav po njeni zaslugi je hitro splavala iz depresije, se soočila z multiplo sklerozo in se odločila, da se ji ne bo predala.

Drugi močan oporni steber je za Jernejo njena družina. Mož in hčerka razumeta njeno bolezen, njene potrebe in občasno šibkost ter ji omogočata, da je natanko takšna, kot je.

Tretji steber so prijatelji. Ti je zaradi bolezni niso nikoli zapustili; nasprotno, še bolj so se povezali in uživajo vsak trenutek življenja.

Vsi oporni stebri Jerneji omogočajo, da je točno takšna kot je. Da je Jerneja z MS.

Skuhano mazilo

„Življenje z MS ni lahko,” reče Jerneja. “Vendar sem se odločila, da se ne bom predala in stokala, kako se nič ne da.“

Na vprašanje, ali je sprejela svojo bolezen, odgovori, da jo sčasoma je, saj ji ni preostalo nič drugega. Že zelo kmalu, tudi po zaslugi vedno optimistične Doroteje, se je odločila, da bo storila vse, kar lahko, da bo čim dlje živela običajno življenje.

Čeprav je v življenju od zdravnikov slišala kar nekaj slabih prognoz, trdo dela in skrbi zase. Vsak dan gre v gozd in uživa v nabiranju gozdnih sadežev.

Zdaj je že odlična poznavalka gob in zdravilnih zelišč. Iz njih pripravlja čaje in različna mazila. Toplo mi je pri srcu, ko mi podari ognjičevo mast, prav takšno, kot jo je po lanskoletni poškodbi nog „skuhala” za nego svojih ran.

Poletje 2023

Jerneja uživa tudi pri delu na vrtu. Letos žal ni mogla pobrati plodov svojega dela, saj so jim avgustovske poplave odnesle celoten vrt. Vodo so imeli tudi na pragu hiše in Jerneja se tistih dni spominja z žalostjo v srcu.

Pogled na pokrajino v okolici Šoštanja, kjer smo se z Jernejo potikali, je odkrival številne rane, ki so nastale v tistih deževnih dneh in nočeh. Nedvomno so rane nastale tudi v srcih številnih delovnih ljudi, ki tam živijo.

Z natikači v gozd

Jerneja včasih potrebuje mir in odmik od vsega in od vseh. Takrat pusti telefon doma in gre ven. Gozd je njen hotel, rada reče. Tam se najbolje počuti in obišče ga vsak dan. Po krajšem razmisleku z nasmehom ugotovi, da zgolj kakih pet ali šest dni v letu ne gre v gozd – to je takrat, ko se zares slabo počuti. Jerneja temu reče: “Ko sem zares bolna.” Multipla skleroza ne spada v to kategorijo, v njej so povišana temperatura, viroza ali kaj podobnega.

Tudi lansko leto, ki je bilo za Jernejo zelo naporno, je bila vsak dan v gozdu. “Z vozičkom,” doda. Nisem povsem razumela, moja prva misel je bila, da je mogoče imela zagon MS. A resnica je drugačna. Jerneja je le streljaj od hiše padla in si zlomila nogo. Trojni zlom noge, dologotrajno okrevanje in bolečine, ki jih občuti še danes, ko je od zloma minilo že več kot eno leto. Da je bila smola še večja, si je kmalu po tem, ko je ponovno stopila na noge, na kovinski palici poškodovala drugo nogo. Porezala se je skoraj do kosti in sledilo je novo obdobje okrevanja. Takrat so jo prijatelji z vozičkom vozili v gozd in nabrala je skoraj toliko gob in zelišč kot običajno.

O zlomu noge se veliko pogovarjamo, saj je močno zaznamoval Jernejino zadnje leto. Jezna je sama nase, saj druge vedno opozarja na pomen dobre in varne obutve za stabilen korak, zlom pa se ji je zgodil na kratkem skoku v gozd za domačo hišo … V natikačih.

„Ti je ne vidiš, a jaz vem, da imam MS”

Pogovarjamo se tudi o večno aktualni, a hkrati občutljivi temi: zaupanju v stroko in znanost. Jerneja, ki črpa kisik in zdravje iz narave, s tem nima težav. Vse od diagnoze je na terapiji za MS, zadnja tri leta na biološki. Razloži, da je preplet zdravil in stalne skrbi zase po njenem mnenju najboljša kombinacija za kakovostno življenje z multiplo sklerozo.

Doda, da MS bolj vpliva nanjo, kot se mogoče zdi ostalim: “Danes, na primer, sem vedela, da bo bolj naporen dan, zato sem preventivno vzela protibolečinska zdravila.”

V meni se zbudi slaba vest, ker smo Jernejo “vlačili” naokrog in jo obremenjevali z nastopom pred fotografskim objektivom. A me hitro pomiri, da so takšni dnevi pogosti. Noge in hrbtenica jo vse večkrat spomnijo, da je v njenem življenju multipla skleroza. Ima tudi občasne težave s požiranjem, tremorjem v rokah in nogah ter pogosto utrudljivostjo … “Pa še kaj bi se našlo,” hudomušno doda.

Gozdna družba

Ko se dan že preveša v drugo polovico, se začnemo na dolgo poslavljati. Neverjetno, kako smo se povezali in ujeli v samo nekaj skupnih urah. Gremo na kavo in še malo odložimo stisk rok za slovo. Klepetamo in se dogovorimo, da bomo šli še kdaj skupaj po gobe.

Z veseljem se bom pridružila Jerneji in njeni gozdni družbi. Vsi so osebe z MS. Odlično poznajo šoštanjsko-velenjske griče in hribe ter skrite kotičke, kjer rastejo jurčki, lisičke, bisernice …

Kjer je zrak kljub bližnji elektrarni svež in pomirjujoč.