Andreja Velepec

Markantna ženska z divjimi lasmi

Z Andrejo sva se spoznali pred nekaj leti, ko smo jo povabili k sodelovanju na novinarski konferenci ob svetovnem dnevu multiple skleroze. Že takrat se je prijazno odzvala povabilu in predstavila svojo izkušnjo soočanja z MS. Takoj sva se ujeli, saj me je prevzela s svojo energijo in z odličnim retoričnim nastopom, pa tudi z bujnimi lasmi, iskrivim nasmehom in visoko sloko postavo, kakršne si potiho želimo vse ženske.

Ker je Andreja tako markantna, mi je seveda močno ostala v spominu, in ponovno smo jo povabili k sodelovanju v projektu Odprti mikrofon. Gre za serijo pogovorov, na katera se praviloma bolj osebno pripravljamo, in med tem se z osebami z MS pogosto zbližam. Andreja je ena od njih, ki se je tako dokončno zapeljala v moje življenje.

„Zares uživam v svojem delu“

Andrejo smo obiskali v službi, na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana. Tam dela kot diplomirana fizioterapevtka in ko nas sprejme, ima nasmeh do ušes.

„Seveda sem nasmejana, kakopak, ker se tukaj odlično počutim. Služba me osrečuje in zares uživam v svojem delu,“ pojasni svojo dobro voljo, ki se je s fotografom Miranom v trenutku nalezeva.

„Pridita, gremo dol v telovadnico, bosta spoznala še našo šefico Petro,“ naju povabi in se še kar smeji.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje srečala koga, ki po toliko letih dela tako pristno uživa v svoji službi.

V spoštovanju in sodelovanju je moč

Andrejino zadovoljstvo in dobro voljo v službi po srečanju s Petro še bolje razumem.

Petra Dovč je vodja oddelka za rehabilitacijo in vodi fizioterapevtski team. V ambulanti na steni visi fotografija ekipe z novoletnega druženja in nasmejani obrazi sporočajo, da so veseli in zadovoljni.

Dva fanta in nekaj deklet. „Vsi so odlični strokovnjaki na svojem področju,“ spoštljivo pojasni Petra, ko si ogledujem mlade obraze na sliki.

Ko ima nadrejeni neizmeren posluh za bolezen zaposlenega

Zaklepetamo se in skoraj pozabimo, da smo prišli ugotoviti, kako Andreja obvladuje MS in kako poteka njeno delo.

Njeno delo je fizično precej naporno, zato že nekaj let dela samo štiri ure dnevno, saj je delno upokojena. Petra ima neizmeren posluh za njeno bolezen in dogovorili sta se, da Andreja pretežno dela z bolniki na intenzivni enoti klinike. Pri bolniku preveri mišični status, z njim izvede aktivne in dihalne vaje ter je prisotna, ko bolnik prvič vstane s postelje in pri hoji. Obravnava bolnika v intenzivni enoti se konča s predajo bolnika na oddelek.

Če ji ostane še kaj časa, pa z veseljem priskoči na pomoč pri delu z bolniki na oddelkih.

Petra poudari, da se kot vodja teama trudi začutiti in razumeti težave in potrebe posameznika. Ne samo bolezni, tudi drugačne vrste stisk. „To, da sodelavcu pridem naproti z dobro rešitvijo, je zame izjemnega pomena, saj s tem pridobi celoten team. Kot vodja si pri sebi želim izboljšati to, da bi še bolj ozavestila, da Andreja ob 11-ih odide iz službe in tako ostane brez številnih informacij, ki si jih v teamu izmenjamo do konca delovnika. Včasih kar pozabimo, da ona česa ni slišala. Še posebno je to pomembno, ko gre za bolnike,“ Petra samokritično razlaga, kako bi lahko Andrejo še bolj podprla pri delu.

„No, na srečo je odprta in komunikativna, kar je super, ker sama pride do mnogih informacij,“ Petra smeje dopolni in Andreja ji odločno pritrdi.

„Že zelo mlada sem čutila, da nekaj ni v redu z mano“

Čeprav je Andreja diagnozo multipla skleroza dobila že pred 22 leti, pravi, da je do danes še ni povsem sprejela. Z njo živi, vsako leto jo bolj opominja na svojo prisotnost, a dobrega odnosa nista nikoli vzpostavili.

Andreja mi pove, da je že zelo mlada čutila, da nekaj ni v redu z njo. „Predvsem sem bila zelo utrujena. Že zbudila sem se utrujena. To se mi je sicer zdelo čudno, a sem kar zanikala, nisem se želela ukvarjati s tem. Nekaj let po porodu, ko so bili otroci še majhni in še študentka sem spet postala, pa se je začelo. Izjemna utrujenost, mravljinčenje po telesu in slabo počutje ... Ponovno sem iskala vzroke povsod drugje, le v bolezni ne. Ironično je, da sem se ob prvem izrazitem zagonu MS učila prav za izpit pri predmetu nevrologija, pa kljub temu nisem želela niti pomisliti, da bi bilo lahko z mojim zdravjem karkoli narobe.“

Žlice in vilice pod mizo

Takrat je že delala v zdravstvu in naključje je hotelo, da je bolezen močno kazala roge ravno v prednovoletnem času. Andreji se je takrat dobesedno vsak dan omrtvičil eden od prstov na rokah. Tudi v stopalih je čutila mravljince. Vedela je, da nekaj ni v redu … A živeti v zanikanju je lažje kot si priznati težave. Še zlasti, ko si v najboljših letih in s kupom obveznosti na ramenih.

„Svojo utrujenost sem pripisovala celo vremenu – samo da sem odgnala misel, da sem bolna,“ pravi.

Na novoletni večerji službenega teama pa je njeno oslabljeno moč in težave s finomotoriko opazil sodelavec, zdravnik. Jedilnega pribora, ki je Andreji letel iz rok na vse strani, pač ni bilo mogoče spregledati. Najprej je bilo smešno, a sodelavec zdravnik se ni smejal. Andrejo je že naslednji dan naročil na pregled k nevrologu. Dobila je diagnozo: multipla skleroza.

„Na vrhuncu življenja sem morala zabremzati“

„Potem je šlo življenje naprej, a bolezni nisem nikoli povsem sprejela. Seveda sem šla skozi vse faze, od zanikanja in jeze, ker sem morala na vrhuncu življenja zabremzati študij, kariero ... Težko mi je bilo,“ odgovori na vprašanje, kakšnih je bilo njenih dvajset let z multiplo sklerozo.

Čeprav se mi zdi dokaj sprijaznjena z boleznijo, Andreja pravi, da je bolj pomirjena kot nekdaj, a sprejela je ne bo nikoli. „Zagonov sicer nimam, a bolezen napreduje. Občutim jo kot pogosto utrudljivost, predvsem pa v kognitivnem smislu. Opažam, da pogosto ne najdem besed, ko želim nekaj povedati. Občasno težko zberem misli in pogosto mi dela težave kratkoročni spomin,“ opiše.

Andreja je zdravstvena delavka in pomislim, da opazka, kako se to po petdesetem letu dogaja tudi zdravim ljudem, ne bi bila na mestu. Andreja pač ve, da ta proces zaradi MS poteka hitreje, kot bi sicer.

MS je zaprla na široko odprta vrata

Zapleteva se v zanimiv in vedno aktualen pogovor o poteh življenja z boleznijo ali brez nje. Na splošno, ne samo o multipli sklerozi. Andrejo vprašam, ali bi po njenem mnenju brez MS živela drugače. Bi njena življenjska pot zavila v drugo smer? Nekoliko me preseneti, ko brez pomisleka odgovori, da zagotovo. Vrneva se dvajset let nazaj in se strinjava, da je bila takrat strokovna doktrina obravnave kroničnih bolezni bistveno drugačna, kot je danes.

„Danes oseba z diagnozo kronične bolezni hkrati dobi tudi vrsto napotkov in spodbud, kako ostati čim bolj aktiven, družbeno angažiran in kako poskrbeti, da bolezen čim manj vpliva na vsakdan. Po operaciji na srcu že naslednji dan vstaneš iz postelje, po ortopedskih operacijah prav tako. Spodbuja se običajno šolanje in delo bolnika, ustvarjanje družine ... Ko sem sama dobila diagnozo MS, pa je bila doktrina čim več počitka, izogibanje naporu, posebna previdnost pri načrtovanju otrok ... Bolnik je moral zares postati bolnik,“ pojasnjuje svoje razmišljanje, v katerem se prepletata zaseben in strokovni pogled na obravnavo bolnika.

Andreja doda, da je bila takrat ta miselnost tako zakoreninjena, da celo kot zdravstvena delavka ni pomislila, da bi bilo lahko kakorkoli drugače. Tako se je povsem zavestno odpovedala karieri športne fizioterapevtke in maserke. Že kot študentka je bila fizioterapevtka slovenske reprezentance kanuistov in kajakašev na divjih vodah. Pozneje je postala tudi fizioterapevtka ameriške reprezentance in njena karierna pot je bila široko odprta. A MS je ta vrata zaprla.

„V poletnih mesecih sem reprezentance spremljala na različne kraje po Evropi ter Severni in Južni Ameriki, kjer so se odvijala tekmovanja, evropska in svetovna prvenstva … Na teh delovnih potovanjih nisem imela prav veliko prostega časa. S tekmovalci sem odhajala na progo, kjer sem sodelovala pri snemanju teh pogumnih ljudi, ki so v peresno lahkih čolnih premagovali brzice. Po prihodu v hotel sem izvajala fizioterapijo oziroma masaže, kar je trajalo dodatnih štiri do pet ur dnevno. Delo je bilo fizično naporno, zato sem se s težkim srcem odločila, da jih bom nehala spremljati. Z današnjim znanjem in vedenjem bi izvajala manj masaž, vključila bi več zame fizično manj napornih tehnik, na primer Emmett terapijo, ki je postala moja strast. Ta tehnika je neboleča, nežna, pri izvajanju ne potrebujem posebnega prostora, olj ali pripomočkov, pacient je med terapijo lahko oblečen, med terapijo lahko stoji, sedi ali leži,“ pojasni svoje današnji pogled na takratno situacijo.

Hobi po lastnem urniku

Ker (kot verjetno večina med vami) nisem vedela, za kakšno vrsto terapije gre, Andrejo seveda prosim, naj mi pove kaj več o tem. Spet se ji na obrazu nariše nasmeh in pove, da je že nekaj let Emmett terapevtka za ljudi in živali. Je tudi ena od inštruktoric novih Emmett terapevtov za ljudi. Za lastnike psov pa izvaja delavnice za pomoč njihovim ljubljenčkom. Doda, da je to zanjo hobi, saj lahko sama načrtuje čas in obseg dela. Predvsem pa delo ni fizično naporno, kar je zaradi multiple skleroze zanjo vse bolj pomembno.

Njeno navdušenje me pritegne, sliši se strašno zanimivo in predvsem zame povsem novo. Vsako srečanje z osebo z MS me nauči nekaj novega in tudi danes bo tako, si mislim. Stopim v čevlje bolnika in preizkusim Emmet tehniko.

Andreja me je najprej vprašala, če me kaj boli. „Tako bi ti najlažje približala Emmett tehniko, saj so pri mnogih ljudeh učinki takojšnji,“ pojasni svoje vprašanje.

“Hm, ne zdi se mi, da me kaj boli … A če že vztrajaš, je danes eden tistih dni, ko me malo boli v križu,“ se nasmehnem in radovedno čakam, kaj se bo zgodilo. Andreja me poleže na posteljo in mi z nežnimi dotiki prstov na določenih točkah na mojem hrbtu in trebuhu požene mravljince po rokah. “To pa res takoj deluje,“ se nasmehnem in Andreja mi pritrdi s toplim pogledom v očeh. Nato doda, da imam celoten hrbet zakrčen, zato bi mi nekaj Emmett terapij zelo koristilo. Težko bi ji ugovarjala.

Maneken Taj

Zdaj bolje razumem, kako Emmett terapija pomaga ljudem, ampak kako pa deluje na živalih? Andreja pravi, da enako. „Živalim pomagamo predvsem po različnih poškodbah in posegih. Tudi one imajo pravico do lajšanja bolečine in rehabilitacije. Emmett terapija je nežna in žival jo pogosto zelo dobro sprejme“.

Proces zaupanja med živaljo in terapevtom je seveda še večji izziv kot pri ljudeh. „Žival je v bolečini prestrašena, poleg tega terapevta največkrat ne pozna. A ko se zaupanje vzpostavi, se žival povsem sprosti in odlično sodeluje,“ pove Andreja. Največ izkušenj ima pri delu s psi, sicer pa se terapija lahko izvaja na vseh živalih.

Andreja nas je povabila k sebi domov in prikazala izvedbo terapije na svojem Taju. Taj je bil v tem primeru samo maneken, na srečo ni bolan ali poškodovan.

„Povpraševanje po Emmett terapiji je vse večje, saj je tudi poškodb pri živalih ogromno, krepi pa se tudi zavest lastnikov o pomenu lajšanja bolečine,“ Andreja komentira ob povsem sproščenem Taju.

„Več počitka potrebujem kot nekoč“

Andreja po predstavitvi terapije nežno počoha Taja in pojasni, da je ta že gospod v letih. Temu primerno ne more več tekati in skakati naokrog kot nekoč.

„Žal posledično tudi jaz nisem več tako aktivna kot nekdaj. Ko je bil Taj še mlad kuža, je bil prav on tisti, ki me je zvlekel ven, zdaj pa sva oba več doma in počivava. Več počitka potrebujem kot nekoč – tako pač je. Zato tudi moje življenje ni posebej zanimivo,“ še enkrat pove v opravičljivem tonu, kot že takrat, ko sem jo povabila k pogovoru za to zgodbo.

„Kakšno pa je zanimivo življenje, kaj bi zate to pomenilo?“ jo pobaram.

“Dobro vprašanje,“ se nasmehne. „Pravzaprav ne vem. Zdi se mi, da imajo številne osebe z MS dosti bolj pestro življenje, kot je moje, pa imajo nekateri večje težave kot jaz,“ reče. Tokrat se z njo prav nič ne strinjam, saj se mi zdi, da je izjemno aktivna in vsestranska.

V smehu nazdraviva s sadnim napitkom, ki sva si ga privoščili.