Andreja Košir

Zjutraj sem se zbudila in nisem videla na levo oko 

Najprej nisem niti dojela, da je kaj narobe. V hitrem jutranjem tempu je imelo prednost to, da za dva majhna otroka hitro pripravim zajtrk in se čim prej odpravimo od doma.

To je bilo pred skoraj štirimi leti, decembra 2019. Imela sem 38 let, otroka pa štiri in sedem. Odpeljala sem ju v vrtec, na hitro sem si nanesla maskaro in šla delat. 

Ves dopoldan se mi je zdelo, da imam nekaj v očesu. Ko sem šla na kosilo in gledala meni, sem ugotovila, da na levo oko sploh ne vidim. Šele takrat sem se vprašala, kaj pa je zdaj to… Z menoj je bil partner, tolažil me je, da sem verjetno samo močno utrujena. 

Meni pa seveda ni dalo miru … Poklicala sem svojo osebno zdravnico in ji povedala, da na eno oko nič ne vidim.

Multipla skleroza: borba, v kateri se ne predam

Diagnoza me ni hudo pretresla, do takrat sem se že kar pripravila, da je to to. Na nek način mi je odleglo; čutila sem olajšanje, da ni tumor.

Mogoče je odvisno tudi od moje življenjske naravnanosti, saj se že od otroštva ukvarjam s športom. Trenirala sem borilne veščine, od malega so bile del mojega življenja. Tekmovala sem v borbah in nisem vedno zmagovala, bili so tudi padci in porazi. Odraščanje v takem okolju me je izoblikovalo v vztrajno in disciplinirano osebo, kljub vsem oviram in razočaranjem. Verjamem, da tudi to loči močne od šibkih duš.

Na multiplo sklerozo torej gledam kot na borbo, v kateri se ne predam.

Hvaležna sem svojim staršem, da sem lahko trenirala, kar sem želela, in ne plesa kot večina deklic. S starejšim bratom sem gledala filme Jeana Claudea Van Damma in Bruca Leeja. Pritegnilo me je, kako letijo po zraku in izvajajo vse tiste špage. Oči me je peljal na prvo uro karateja. Trenirala sem več borilnih veščin, poleg karateja še taekwando in kobudo, to je samoobramba z orožjem. Moj brat je judoist in veliko sva trenirala doma. Bilo je veliko metanja po zraku in davljenja (smeh) … ampak z občutkom.

Vse bolj ugotavljam, da mi šport pomaga pri psihičnem spopadanju z boleznijo in me tudi fizično krepi. Zdaj se še več ukvarjam z rekreacijo. Če izpustim svojo dnevno uro športa, se počutim bolj šibko. Z gibanjem ohranjam svojo vitalnost in energijo. 

Ni mi treba tekmovati z multiplo sklerozo

Na športno resničnostno TV oddajo Exatlon me je prijavil partner Sandi. Delno sem se odločila sodelovati zato, ker imam rada izzive, ki se jih ne loti prav vsak, delno pa prav zaradi multiple skleroze. Vsi okoli mene so namreč v skrbeh zame, kar me precej obremenjuje. 

V povezavi z MS se namreč najbolj obremenjujem prav z domačimi. Zdi sem mi, da imam včasih več dela z njimi kot sama s seboj, saj jih moram prepričevati, da sem v redu in da zmorem. Diagnoza je najbolj potrla mamo, njo najbolj skrbi zame. Še danes ne more govoriti o multipli sklerozi ali mene poslušati, ko govorim o tem. 

Mogoče sem se ravno zato odločila za Exatlon. Mislila sem si: „Zdaj pa sedite pred TV in me glejte. Videli boste, da zmorem vse.“

V Exatlonu, kjer so bili vsi ostali udeleženci 20 let mlajši od mene, sem dobila potrditev, da v bistvu res vse zmorem in da ni ovire, ki je ne bi mogla premagati. To sem vedela že na prvem poligonu.

Tam pa sem tudi spoznala, da mi ni treba več tekmovati z boleznijo. Prej sem vedno nekako bežala pred njo, vedno sem skušala biti pred MS, da me ne bi ujela. Na Exatlonu pa sem se odločila, da greva z multiplo sklerozo skupaj naprej, z roko v roki.

Bolezen premagujem z dihanjem

Veliko delam na svojem dihanju, ker menim, da je vsako čustvo povezano z načinom dihanja. Če se tega zavedaš in zavestno spremeniš način dihanja, lahko spremeniš čustvo. Tako sama premagujem strah. Tako premagujem bolezen.

Zelo me je strah potovanja z letalom. Na poti na Exatlon v Dominikansko republiko se v letalu devet ur sploh nisem premaknila. Na poti nazaj sem bila po vsem, kar sem preživela, bolj sproščena. Zdaj se tolažim, da če sem preživela Exatlon, lahko preživim vse. Na letalu bom zdaj bolj pogumna. 

Tudi višine me je grozno strah, a tudi ta strah premagujem. Na svoje plezalne podvige hodim sama, tako sem še bolj odločna. Znam se zbrati, saj vem, da ko sem sama v steni, mi ne preostane nič drugega. 

V tem času sem dojela, kaj sem in kaj lahko dosežem s svojo boleznijo. 

Dolgo nisem hotela spoznavati zgodb drugih bolnikov z multiplo sklerozo, preveč bi me obremenjevale na moji poti. Zdaj se mi zdi, da me zgodbe drugih ne obremenjujejo. Prejmem veliko sporočil, ljudje me prosijo za nasvete, mi čestitajo ali pišejo o svojih zgodbah. Vse se me dotaknejo, saj sem zelo čustvena, a me ne obremenjujejo. 

Znam prisluhniti, ko nekoga nekaj teži, in mu z veseljem pomagam. A istočasno se sprašujem, ali sem lahko nekomu spodbuda in upanje. 

Multiplo sklerozo si interpretiram sama

Prepričana sem, da je vse v glavi. Sama imam disciplino in vztrajnost iz športa. Zavedam se, da če sem v eni uri 300-krat zapored ponovila udarec, imam gotovo več discipline kot nekdo, ki se ni nikoli ukvarjal s športom.

Verjetno mi je v prid tudi to, da sem trmasta. Odločila sem se, da si bom multiplo sklerozo interpretirala sama, kot jo sama doživljam.

Že prej se nisem veliko ukvarjala z drugimi, zdaj to velja še veliko bolj. Ukvarjam se sama s seboj. Ko sem veliko časa preživljala v svetu mode – delala sem kot fotomodel, nastopala na modnih revijah in sodelovala na raznih izborih za miss – me je ta preobremenjenost s samim seboj in z drugimi ter s tem, kaj drugi mislijo o meni, kar precej obremenjevala. Prav tako zloraba hrane. Bila sem kar vesela, ko sem zapustila ta krog, ki mi ni ustrezal. 

Zdi se mi pomembno, da si vsak človek sam postavlja cilje. Potem se je potrebno samo še odločiti in se napotiti proti temu cilju. Če veš, kaj hočeš, vstani in pojdi v to smer. Enostaven recept – a najtežji, vem. Ampak najtežji je prvi korak, vsak naslednji bo lažji. Vsak dan lahko naredimo malo več. In če bomo to počeli vsak dan, bomo dosegli cilj.