Edo Rednak
45 let, Vinska Gora pri Velenju
Simpatičen, nasmejan, topel in vesel – Edo
Eda sem spoznala že pred časom. Za Združenje multiple skleroze Slovenije smo pripravljali dogodek in Eda kot podpredsednika sem poklicala glede podatkov, ki sem jih potrebovala. Moj prvi vtis: prijazen, a nekoliko hladen. Bolje rečeno: zadržan, preudaren in natančen.
To je bil najin prvi stik. In potem, čez nekaj časa, ponovno srečanje. Povabila sem ga k sodelovanju na seminarju o multipli sklerozi. Nisem dvomila, da je kot bolnik z multiplo sklerozo in dolgoleten član Združenja poln podatkov, znanja in izkušenj. A s svojo širino in z izostrenim vpogledom v sistemsko delovanje države na področju bolezni in invalidnosti ter v delovanje Združenja MS na nacionalnem in lokalnem nivoju me je vseeno osupnil.
Presenetil me je tudi drugače. Pod oklepom zadržanega in nekoliko uradnega gospoda Rednaka se je izrisoval simpatičen, nasmejan, topel in vesel – Edo.
Potem sva se srečala še večkrat in o začetni zadržanosti ni bilo več ne duha ne sluha. Globino Edovega duha in življenja pa sem spoznala šele nedavno, na sončen jesenski dan, ko sem v družbi fotografa pripravila zgodbo, ki jo ravnokar prebirate.
„Bolezen gre svojo pot“
Vedela sem, da bo točen in odlično pripravljen. In res: ko sva s fotografom prišla na Vinsko Goro, je bilo gasilsko vozilo že zunaj, na soncu je kar sijalo od čistoče. Težko bi bilo drugače, če je Edo odgovoren za organizacijo in potek srečanja. Edo je prostovoljni gasilec, vedno pripravljen za pomoč. Nekdaj je bil v prvih požarnih vrstah, danes je rahlo v ozadju, a nič manj pomemben.
„Bolezen gre svojo pot. Ne morem v ospredju z vodno cevjo gasiti požarov, ker je to enostavno prenaporno. Se pa odlično znajdem v podpori in organizacijskem delu. To so dela v ozadju, ki so manj vidna, a brez njih gasilska intervencija ne bi bila možna,” nam pojasni svojo vlogo na terenu in doda, da je v društvu prevzel administrativno in organizacijsko delo.
Ponosen na gasilstvo na domači Vinski Gori kot največji uspeh doživlja pomladitev enote. Pove, da imajo veliko mladih članov, in ponosno doda, da načrtno skrbijo za medgeneracijski preplet. Ne delijo se na mlade in stare, ne po letih, ne po gasilskem stažu. Vsi so gasilci in vsi se urijo v vsem. Seveda gre za specializirano razporejanje nalog, pa vendar lahko mladi gasilci izvajajo iste naloge kot starejši, če je potrebno. Mladi fantje so najbolj veseli, ko lahko sedejo za volan gasilskega tovornjaka.
Samo s pogovorom se lahko spoznamo
Preplet mladih in starih ter raznolikih znanj in izkušenj je za Eda posebna vrednota, ki jo poudarja v vseh svojih aktivnostih. To mu je uspelo pri gasilcih in uspeva mu tudi v Združenju MS. Ob podpori vodstva tudi tukaj odpirajo vrata medgeneracijskemu sodelovanju in druženju.
Mlade, ki se srečujejo ob morju, spodbujajo k druženju, zato na tridnevnem seminarju mlajših obolelih z MS v prostorih združenja v Ankaranu živijo skupaj. “Samo tako se lahko zares spoznajo, si pomagajo in skupaj ustvarjajo. Sami si pripravljajo obroke, skupaj pospravljajo in hodijo na sprehode in, kar je najbolj pomembno, bistveno več se pogovarjajo. Samo tako lahko eden od drugega tudi kaj izvedo,” se zadovoljno nasmehne in doda, da so mladi navdušeni nad takšnim bivanjskim konceptom in so se mu v celoti prepustili.
„Brez knjig ne morem živeti“
„Brez knjig ne morem živeti,“ je povedal Edo in nas popeljal v velenjsko knjižnico. Prvič sem bila v njej in nisem mogla verjeti svojim očem. Seveda vsi vemo, da so v Velenju rudnik, tovarna, ki poskrbi za udobje naših gospodinjstev, in zelo lepo jezero, a zares navdušujoča je pravzaprav knjižnica.
Takoj je jasno, da je Edo njen stalni obiskovalec, saj ga tam vsi poznajo, in v moji glavi se razvozla novo logično sklepanje. Tako razgledan, poučèn in svobodomiseln, kot je Edo, si lahko samo, če veliko bereš.
V knjižnici smo srečali še dve članici Savinjsko-Šaleške podružnice Združenja MS: gospo Jadranko, ki smo jo zmotili pri brskanju med knjižnimi policami, in gospo Andrejo, ki je zaposlena v knjižnici in ravno postavlja razstavo o Karlu Destovniku Kajuhu, pesniku iz sosednjega Šoštanja.
Ovire si postavljamo sami
•“A ribič si tudi?” se začudim.
•“Nisem čisto pravi ribič, samo malo se ukvarjam z ribolovom,” odvrne.
Edo ponosno pove, da mu je ribiško palico podaril prijatelj Milan Brenčič, pobudnik športne panoge ribolov pri Združenju MS, ravno tako obolel z multiplo sklerozo. Palica je stara že dobrih trideset let, a se ji leta prav nič ne poznajo, lepa je in ohranjena, kot bi bila nova. Ima pa tisto staro patino … To bolj kot na palici zaznam v Edovih očeh, ko jo pogleda in z roko nežno potegne laks iz mlinčka. To stori previdno in z ljubeznijo, da se ne zaplete, in na enak način tudi lovi ribe. “Vse ribe vrnem nazaj v jezero, naj živijo,” pojasni svojo ribiško strast.
Edo kot aktiven član ohranja ribolovno tradicijo v Združenju MS Slovenije, redno pripravljajo tudi tekmovanja, predvsem pa gre za druženje in preživljanje časa v naravi.
Med čakanjem na ribo (ki je nisva dočakala) Edo iz rokava stresa humorne prigode z različnih druženj oseb z MS, pa tudi s srečanj z drugimi društvi bolnikov, saj so med seboj povezani in dobro sodelujejo. Spoznam, da se zmorejo odlično šaliti na svoj račun, in odpre se mi čisto nov pogled na ljudi, ki se v življenju soočajo z različnimi ovirami.
Človek tisočerih talentov in zanimanj
Tako kot je multipla skleroza bolezen tisočerih obrazov, je Edo Rednak oseba tisočerih talentov. Prav bolezen jih je zbudila v njem, saj pravi, da moraš kot bolnik z MS ostajati aktiven v družbi ter skrbeti za dobro formo glave in telesa. Kljub bolezni na življenje gleda optimistično in ga zajema s polno žlico.
“Čeprav so mi MS diagnosticirali pri zgodnjih 16 letih, pa še to z zamudo, v resnici mislim, da sem se z MS že rodil. Nikoli nisem bil posebej spreten, nisem tekal za žogo, nisem užival v vožnji s kolesom, enostavno mi ni šlo. Ne glede na diagnozo se z boleznijo nisem posebej ukvarjal, saj mi je kar dolgo dala mir. Zadnja leta pa jo vse bolj čutim. Nanjo me opozarjajo večja utrudljivost in težave s finomotoriko. Nasploh čutim, da nimam več iste moči kot nekoč. Vendar živim dobro in polno življenje, dan imam zapolnjen s številnimi aktivnostmi v lokalnem okolju, pa tudi širše,” povzame soočanje z boleznijo in oriše življenje z njo. ”Kljub vsemu nimam občutka, da bi mi bolezen kaj vzela, prej obratno: marsikaj sem v življenju zaradi nje postavil drugače, torej boljše, kot bi sicer,” iskreno doda.
Oči se mu še posebej zasvetijo, ko pripoveduje o svojih treh nečakih. Skupaj preživljajo prosti čas, razvaja jih z izleti, skupaj gredo tudi na morje. Posebna zgodba je nalaganje prtljage v avto in nasmeji nas s prigodami, ki nastajajo ob avtomobilskem pritljažniku.
Glasba je posebna sreča
Tako kot Edo ne more brez knjig in svežega zraka, je posebna sreča zanj tudi glasba. V ansamblu Spev že kar dvajset let prepeva ter igra bas kitaro in bariton. Z ansamblom so že toliko prepotovali, med drugim Ameriko, Kanado, Grčijo, Nemčijo... in doživeli že toliko zanimivega, da bomo to morali povedati v kaki drugi zgodbi.
Na fotografiji: ansambel Spev, ki v letu 2022 praznuje 20-letnico delovanja.
Čeri prihodnosti
Edo ima multiplo sklerozo, a je eden tistih bolnikov, ki se ne vda in ji uspešno kljubuje. Z znanjem, izkušnjami, dobro voljo in izjemno pozitivnim pogledom na življenje bo zagotovo še naprej uspešno krmaril med čermi, ki mu jih nastavlja bolezen. Številni hobiji in obveznosti, predvsem pa prijatelji in sokrajani, mu dajejo moč in energijo.
Ne, za Eda me res ne skrbi. Ovire, ki mu jih bo nastavilo življenje, bo zagotovo uspešno preskočil.
