Pomen zgodnje diagnostike

Multipla skleroza (MS) je bolezen, ki se tako na začetku kot v nadaljnjem poteku kaže z bolj ali manj značilnimi nevrološkimi simptomi in znaki. Kadar so ti značilni, se lahko diagnozo hitro potrdi. Včasih pa so začetne težave bolnikov neznačilne in blage, zato se lahko bolezen diagnosticira šele po več letih. Tudi sam potek bolezni je lahko bolj prikrit zaradi počasnega napredovanja nevroloških težav in tudi takrat je pot do diagnoze daljša. 
Spoznanja zadnjih dobrih dvajsetih let (ko so na voljo zdravila za multiplo sklerozo (MS), ki vplivajo na potek bolezni) nedvomno kažejo, da lahko z zgodnjim prepoznavanjem in zdravljenjem bolezni zmanjšamo število zagonov in napredovanje nevrološke prizadetosti. Tem spoznanjem so se v zadnjih letih prilagodili diagnostični kriteriji: danes lahko na podlagi magnetno resonančne (MR) tomografije možganov in hrbtenjače ter preiskav možganske tekočine MS potrdimo že ob pojavu prvih značilnih znakov. Zanesljiva diagnoza je pomemben pogoj za zgodnje zdravljenje, saj si nihče ne želi zdravljenja ob negotovi oziroma »možni diagnozi«.

Pri multipli sklerozi so lahko značilni simptomi raznoliki, saj so posledica vnetnih žarišč v različnih delih osrednjega živčevja. Značilni znaki so:

• poslabšanje vidne ostrine enega očesa, 
• pojav dvojnega vida, 
• motnje ravnotežja, 
• oslabelost ali odrevenelost udov ali  delov trupa, 
• motnje zadrževanja urina, ki se pojavijo postopoma v nekaj dneh.

 
Pogosto jih spremljajo tudi drugi, neznačilni simptomi, kot so:

• utrujenost in utrudljivost, 
• bolečine, 
• motnje pozornosti in koncentracije, 
• vrtoglavica. 

Zgolj na podlagi neznačilnih simptomov MS ne moremo potrditi, saj se pogosto pojavljajo tudi pri drugih vnetnih in avtoimunskih boleznih.

Cilj zdravljenja: dolgoročno mirovanje MS in dobra kakovost življenja

V začetnem poteku multiple skleroze je v osrednjem živčevju prisotno avtoimunsko pogojeno vnetje, ki povzroča tudi trajno okvaro nevronov. Zdravila, ki vplivajo na potek bolezni, pri MS delujejo na različnih ravneh imunskega sistema in zmanjšujejo njegovo aktivnost. 
Razvoj na tem področju je omogočil, da imamo danes na voljo že več skupin zdravil za MS, ki jim je skupno zmanjšanje vpliva avtoimunskega sistema na osrednje živčevje. To se odraža v zmanjšanju zagonov bolezni in napredovanja nevrološke prizadetosti. Zdravila se med seboj razlikujejo ne samo po mehanizmu delovanja, ampak tudi po načinu odmerjanja, obliki (tablete, injekcijski peresnik za aplikacijo v podkožje, infuzije), varnosti, prenosljivosti in učinkovitosti. Zato lahko danes pri izboru zdravila upoštevamo značilnosti posameznega bolnika ter tudi njegove želje in pričakovanja. 
Naš skupni cilj pri izboru zdravila je čim bolj zmanjšati tveganje za napredovanje nevrološke prizadetosti in tveganje za pojav resnih neželenih učinkov zdravljenja. 
Ker je multipla skleroza kompleksna in kronična bolezen, je potrebno poudariti, da je zdravljenje dolgoročno in smiselno tudi, kadar se bolnik dlje časa dobro počuti in nima novih nevroloških težav. Učinkovitost zdravljenja lahko natančno spremljamo z magnetno resonančno (MR) tomografijo možganov. V možganih naj se ne bi na novo pojavljale ali povečevale vnetne demielinizacijske lezije. 
Raziskave kažejo, da so tarčna ali t. i. biološka zdravila najbolj učinkovita v zmanjšanju vnetne aktivnosti v možganih in obenem tudi varna, saj ciljano zavrejo le del imunskega odziva. V prvih letih zdravljenja za od 80 do 90 % zmanjšajo vnetne spremembe na MR možganov. Te spremembe so najbolj natančen in zanesljiv napovednik zagonov, lahko jih povežemo tudi s trajno nevrološko prizadetostjo. Vsako vnetno žarišče v možganih lahko pusti nevrološke posledice, ki vplivajo na bolnikove sposobnosti. Dolgoročno preprečevanje vnetja in okvare živčevja zato pomeni ohranjanje fizičnih in umskih funkcij ter kakovosti življenja. 
Čeprav se zdi, da smo pri spremljanju zdravljenja osredotočeni zgolj na zmanjšanje zagonov, nenapredovanje nevrološke prizadetosti in izvid MR možganov, sta naša cilja dolgoročna remisija bolezni in dobra kakovost življenja. Seveda lahko kakovost življenja bolnikov z multiplo sklerozo izboljšamo tudi z zdravljenjem samih simptomov, kot so spastičnost, motnje mokrenja, bolečine ipd., vendar pri tem ne vplivamo na napredovanje nevrološke prizadetosti in dolgoročni potek bolezni.

Prizadevamo si bolezen čim prej diagnosticirati in jo začeti zdraviti

Dokazi iz raziskav, dosedanje izkušnje in dejstvo, da imamo na voljo zelo učinkovita in varna zdravila za multiplo sklerozo, so temelji za današnja prizadevanja, da bolezen diagnosticiramo in pričnemo zdraviti čim prej. 
Glede na klinične in radiološke pokazatelje lahko že ob postavitvi diagnoze govorimo o zelo aktivni, zmerno ali manj aktivni MS, kar je trenutno glavno merilo za odločanje o obliki zdravljenja. Pri aktivni multipli sklerozi in neugodnih dejavnikih za nadaljnji potek bolezni je že na samem začetku priporočeno zdravljenje z zelo učinkovitimi zdravili. Nedavne raziskave potrjujejo, da je dolgoročni potek MS ugodnejši pri bolnikih, ki od samega začetka prejemajo zelo učinkovita zdravila, v primerjavi s tistimi, ki so zdravljenje pričeli z nekoliko manj učinkovitimi zdravili. Hkrati je prenosljivost in varnost tarčnih bioloških zdravil, ki delujejo proti limfocitom B, zelo dobra, zato jih lahko priporočamo bolnikom tudi kot zdravilo prvega izbora. 
Tudi t. i. indukcijsko zdravljenje, kjer že na samem začetku bolezni in zdravljenja odločneje zavremo imunski odgovor z uničenjem določenih limfocitov B in T, postaja vse bolj sprejemljiv način zdravljenja v primerjavi s t. i. stopnjevanim zdravljenjem. Pri tem začnemo zdravljenje z bolj preizkušenim, varnim in morda manj učinkovitim zdravilom, ki pa ga nato zamenjamo z bolj učinkovitim, če prvo zdravilo ni dovolj učinkovito. 
Še zmeraj pa velja: odločitev o zdravljenju multiple skleroze mora temeljiti na prognostičnih dejavnikih. Ti pa so lahko pri vsakem bolniku različni, zato je tudi zdravljenje z drugimi zdravili še vedno utemeljeno. 
Nenazadnje ima zadnjo besedo pri izbiri zdravljenja bolnik z multiplo sklerozo. Na podlagi priporočil nevrologa, lastnih informacij in prepričanj mora sprejeti pomembno odločitev o zdravljenju in spopadanju z boleznijo.
Ves čas – tudi kadar ima bolezen ob zdravljenju dober potek ali pa ko imajo zdravila določene blažje in manj resne neželene učinke – pa se moramo zavedati, da je zdravljenje multiple skleroze dolgotrajno. V primeru neželenih učinkov se je potrebno posvetovati z nevrologom, ki bo ob določenih resnih ali vztrajnih neželenih učinkih morda predlagal spremembo zdravljenja. Dobro učinkovito in prenosljivo zdravljenje izboljšuje možnosti za ohranitev telesnih in miselnih sposobnosti, bolnikove neodvisnosti ter s tem povezane kakovosti njegovega življenja.

Slovar strokovnih izrazov:

• nevrološke težave: posledice okvare živčnega sistema, na primer: mišična šibkost, oslabljen vid, motnje miselnih funkcij, otežena hoja…
• magnetno resonančna tomografija: globinsko slikanje s pomočjo magnetnega polja in radiofrekvenčnih valov;
• nevroni: živčne celice, ki obdelujejo in prenašajo živčne impulze po telesu; 
• demielinizacijske lezije: poškodovano tkivo, ki ga lahko prikažemo tudi na magnetno resonančnem slikanju možganov ali hrbtenjače, in kaže na spremembe,         značilne za demielinizacijsko obolenje (demielinizacija je propadanje zaščitne ovojnice živčnih vlaken);
• remisija bolezni: obdobje zmanjšane resnosti simptomov MS ali celo njihovo začasno izginotje;
• spastičnost: togost in zakrčenost mišic, ki zahteva več napora pri gibanju, običajno v mišicah rok in nog;
• limfociti B: bele krvne celice, ki tvorijo protitelesa.

Datum priprave: november 2022