Zdravljenje urinske inkontinence pri ženski poteka stopenjsko. Začne se s konzervativnimi metodami, saj imajo najmanjše tveganje za pojav neželenih učinkov. Konzervativne metode so sprememba življenjskega sloga, vedenjska terapija ter fizioterapija mišic medeničnega dna z ali brez elektrostimulacije. Tem metodam sledi farmakološko zdravljenje, to je zdravljenje z zdravili. Na koncu pa zdravniki uporabljajo bolj invazivne metode, te pa so tudi odvisne od oblike urinske inkontinence.
Inkontinenca pri moških je sicer dvakrat manj pogosta kot pri ženskah, a bolezni vseeno ne smemo zanemariti. Moški najpogosteje trpijo za stresno inkontinenco, ki največkrat (v 90 %) izgine v enem letu. Druga vrste inkontinence pri moških pa je urgentna inkontinenca. Pri moških uporabljamo konzervativne metode zdravljenja, kot so sprememba življenjskega sloga, trening praznjenja mehurja, Keglove vaje ter elektrostimulacija. Možno pa je zdravljenje tudi z zdravili.
Konzervativne oblike zdravljenja urinske inkontinence
Pacienti z urinsko inkontinenco pogosto občutijo lajšanje simptomov z vnosom sprememb v življenjski slog, ki vključujejo izgubo telesne teže, trening sečnega mehurja, trening mišic medeničnega dna in optimizacijo vnosa tekočin. Te spremembe svetujemo pacientom že ob izpostavitvi težav z uriniranjem. Ta del lajšanja simptomov je odvisen od pacientove prizadevnosti. Pacienti so različno pripravljeni na spremembe življenjskega sloga. Eni so bolj pripravljeni drugi manj in od tega je odvisna tudi uspešnost konzervativnih metod zdravljenja urinske inkontinence. Dokazano je, da pacienti, ki dosledno vnašajo spremembe v svoj življenjski slog, dosežejo pomembne izboljšave simptomatike urinske inkontinence.
Življenjski slog
Pacientom se svetuje opustitev kajenja, vendar ni dokazov, da to vpliva na izboljšanje simptomov urinske inkontinence. Tudi zmanjšan vnos kofeina ne izboljša urinske inkontinence, lahko pa ima pozitiven vpliv na urgenco in frekvenco uriniranja. V praksi opazimo, da pacienti z urinsko inkontinenco samodejno zmanjšajo vnos tekočin preko dneva, da bi izboljšale simptome inkontinence. Pacientom svetujemo spremembo vnosa tekočin samo takrat, kadar se ugotovi, da je vnos prevelik ali premajhen glede na povprečni dnevni vnos pri odraslih.
Izguba telesne teže
Zmanjšanje telesne teže pri pacientih s prekomerno telesno težo lahko izboljša simptome urinske inkontinence. Za večino ljudi predstavlja izguba telesne teže velik izziv, zato je ta vidik zdravljenja velikokrat neobstoječ. Rezultati raziskav kažejo, da je pri pacientih, ki so izgubili vsaj 5 % začetne telesne teže prišlo do pomembnega zmanjšanja števila epizod stresne inkontinence in hkrati tudi v manjši meri zmanjšanja epizod urgentne urinske inkontinence.
Trening sečnega mehurja
S treningom sečnega mehurja lahko pacient bistveno zmanjša občutek tiščanja na vodo oz. simptome urgentne urinske inkontinence. Velikokrat se namreč zgodi, da gre pacient prej in prepogosto na stranišče zgolj za vsak slučaj. Do tega pride zaradi strahu, da kasneje ne bi mogel zadržati uhajanja urina. S časom to privede do neprestanega občutka tiščanja na vodo. Pomembno je, da se pacient tega zave in se tega tudi odvadi. V ta namen se izvaja trening sečnega mehurja, kar pomeni odvajanje vode na točno določene časovne intervale, ki jih postopno podaljšuje za 15 min na teden, dokler ne doseže primernih razmikov med njimi. Primerni razmik med uriniranjem je na 2-3 ure.
Trening mišic medeničnega dna
Trening mišic medeničnega dna ali tako imenovane Keglove vaje pripomorejo k izboljšanju funkcij mišic medeničnega dna. Metoda se priporoča tako za preprečevanje nastanka kot tudi za lajšanje simptomov. Pri tej metodi obvladovanja urinske inkontinence se pacienti naučijo, da zavestno skrčijo in dvignejo mišice medeničnega dna na način, kot bi poskušali zaustaviti uriniranje. Pomembno je, da se vaje izvaja kontrolirano, redno ter pogosto. Ženska lahko sama preveri, če je stiskanje mišic zadostno. Prav tako lahko to preveri tudi ginekolog med ginekološkim pregledom. Obenem lahko tudi preveri ali stiske mišic izvaja pravilno. Svetuje se izvajanje Keglovih vaj vsak dan in sicer od tri do pet serij po 8-12 stiskov, ki naj trajajo 6-8 sekund. Temu sledi počitek nekaj sekund. Vaje se lahko izvajajo tudi z različnimi napravami in pripomočki, s tem ženska čuti ali pravilno stiska mišice medeničnega dna. Eden takih pripomočkov so vaginalne kroglice. Namen rednega izvajanja vaj je izboljšati podporno strukturo ter preprečiti spust vratu sečnega mehurja in sečnice. Namen teh vaj je tudi učenje hotenega krčenja mišic medeničnega dna s takšno jakostjo in močjo, da se sečnica zapre pred povečanjem pritiska v trebušni votlini (npr. pred kašljem, smehom). Izboljšanje je običajno opazno v 3-5 mesecih rednega izvajanja vaj.
Funkcionalna električna stimulacija mišic medeničnega dna
To metodo uporabljamo za pomoč pacientom, ki ne morejo same zavestno sprožiti krčenja medeničnega dna. V tem primeru z električnimi impulzi refleksno delujemo na mišice medeničnega dna. Preko površinskih vaginalnih ali rektalnih elektrod apliciramo električni tok določene jakosti. Električni dražljaj potuje od mesta aplikacije proti mišicam medeničnega dna, ki se skrčijo. Na ta način se pacienti zavedajo mišic medeničnega dna ter se naučijo njihovo aktivacijo in posledično pravilnega izvajanja Keglovih vaj, s katerimi kasneje nadaljujejo sami. To je uspešna metoda zdravljenja urgentne urinske inkontinence. Uporablja se jo predvsem pri starejših pacientkah, pri katerih je tveganje stranskih učinkov zdravljenja z zdravili večje. Vse oblike elektro stimulacije je treba pogosto ponoviti po pol leta do enega leta. Lahko pa jih pacientke opravljajo tudi doma na 2-3 mesece s priročnimi stimulatorji za domačo uporabo. Pri moških se ta metoda uporablja redkeje.
Transpelvična magnetna stimulacija mišic medeničnega dna
To je metoda, kjer pacientka med terapijo sedi oblečena na magnetnem stolu, ki ustvarja zunajtelesno pulzno magnetno polje. Na ta način naj bi stimulirali mišice medeničnega dna. V zasebnih zdravstvenih ustanovah je ta metoda vse bolj priljubljena. Treba pa je poudariti, da dokazov o njeni učinkovitosti še ni, zato ni vključena v evropske standardne smernice pri zdravljenju pacientk z urinsko inkontinenco.
Inkontinenčni pesarji
Ženske, ki niso uspešne v vedenjskih terapevtskih vzorcih ali pri katerih kirurško zdravljenje ne pride v poštev, lahko vsakodnevno uporabljajo pripomočke, ki pasivno lajšajo simptome urinske inkontinence. Ti pripomočki so vaginalni inkontinenčni pesarji, ki jih ginekolog vstavi v nožnico. Pesar dvigne spuščen vrat sečnega mehurja, kar zmanjšuje uhajanje urina ob napenjanju (npr. kašelj). Ta metoda izboljša kakovost življenja predvsem pri tistih ženskah, ki imajo močno izraženo stresno urinsko inkontinenco ali se ta pojavlja le pri načrtovanih športnih aktivnostih.