Motnje mokrenja pri multipli sklerozi so povezane s stopnjo prizadetosti hrbtenjače. Kadar so okvarjene živčne poti v sprednjem delu hrbtenjače in možganskega debla, se nadzor nad mehurjem poslabša. Težave se pojavijo sočasno s težavami pri hoji. Motnje mokrenja so redko prisotne na začetku bolezni. Po zadnjih študijah se predvideva, da ima težave z uriniranjem najverjetneje 74 % pacientov z multiplo sklerozo. Pri 52 do 97 % pacientov z MS so motnje mokrenja prisotne po desetih letih. Glede na spol imajo ženske pogosteje težave z mokrenjem kot moški. Motnje mokrenja se glede na spol razlikujejo. Pri moških je bolj pogost občutek zapore (prekinjen ali šibek curek urina, dolgo čakanje na pritok urina in nepopolno praznjenje mehurja). Pri ženskah pa je pogostejša inkontinenca (uhajanje urina). Težave, kot so nujnost in pogostnost uriniranja, nočno mokrenje in boleče mokrenje so pri obeh spolih zastopane enako.
Oblike motenj mokrenja
Pri bolnikih z MS poznamo različne motnje mokrenja. Pojavijo se lahko kot motnje shranjevanja, praznjenja ali kombinacija obojega.
Motnje shranjevanja se pojavijo zaradi prehitrega ter nekontroliranega krčenja mišic mehurja že ob majhni količini urina in vsakem dražljaju. Motnje shranjevanja se kažejo kot:
- pogosta potreba po uriniranju,
- urgenca (občutek, da je treba urinirati, ne da se zadržati urina več kot nekaj minut),
- nuja za mokrenje ponoči,
- urgentna inkontinenca (uhajanje urina ob nuji npr. oseba z MS začuti, da jo tišči na »vodo« vendar nima možnosti priti takoj do stranišča in ji urin uide),
- nehotno izpraznjenje mehurja v spanju.
Motnje praznjenja mehurja so prisotne pri 25 - 49 % pacientih z MS. Te motnje so posledica neusklajenega hkratnega krčenja mišic mehurja ter mišic zapiralk. Lahko pa so tudi posledica nepravilnega in nezadostnega krčenja mišic mehurja. Mišice mehurja se krčijo prehitro in prepogosto, da bi se mehur izpraznil v celoti. Ko se mišica mehurja skrči je tok urina počasen, lahko je tudi prekinjen kar povzroča nepopolno praznjenje mehurja. Motnje praznjenja se kažejo kot:
- počasnost pri pričetku mokrenja (otežen začetek mokrenja),
- nepopolno izpraznjen mehur,
- slab curek urina,
- nezmožnost hotenega mokrenja.
Simptomi niso vedno zanesljiv pokazatelj nepravilnega delovanja, kar še posebej velja za nepopolno izpraznjen mehur. Pacienti z MS imajo velikokrat občutek, da so popolnoma izpraznili mehur, vendar v njem ostaja večja količina urina. Določeni pacienti imajo občutek nenehnega siljenja na »vodo«. Nekateri imajo občutek, da mehur ni popolnoma izpraznjen. Kljub vsem tem občutkom lahko urin ostaja v mehurju. Večja količina urina, ki ostane po mokrenju v mehurju, se strokovno imenuje zastojni urin. Ta je posledica nepopolnega praznjenja mehurja. Zastojni urin je pogosto vzrok za nastanek okužbe sečil pri pacientih z MS. Z leti pa lahko poslabša tudi spastičnost spodnjih okončin.
Obvladovanje motenj mokrenja
Pred začetkom zdravljenja je pomembna anamneza ter urološke preiskave, predvsem merjenje zastojnega urina. Na podlagi tega se zdravnik odloči za način zdravljenja.
Načini zdravljenja:
- priučitev kateterizacije,
- zdravljenje z zdravili,
- Izvajanje elektro-stimulacije mišic medeničnega dna po naročilu zdravnika,
- urjenje mišic medeničnega dna ter urjenje sečnega mehurja (naredimo urnik mokrenja preko dneva npr. vsaki dve uri gre na »vodo«, v vmesnem času naj pacient poskuša urin zadržati),
- sprememba življenjskih navad,
- vodenje dnevnika o mokrenju.
Kadar je pri pacientu več kot 100 ml zastojnega urina pacienta naučimo samo kateterizacije. Če sam tega ni zmožen, se nauči njegove svojce. V primeru napredovanja motenj se zdravnik lahko odloči za stalni urinski kateter. V skrajnih primerih pa tudi za suprapubični kateter. Ta je nameščen neposredno v mehur.
Motnje mokrenja je možno obvladovati tudi z zdravili. Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje motenj mokrenja, vplivajo predvsem na frekvenco in urgenco mokrenja. Učinek zdravil se kaže v zmanjšani pogostosti mokrenja podnevi in ponoči. Zdravnik ob pregledu svetuje pacientu spremembo življenjskega sloga ter vodenje dnevnika mokrenja.
Pri spremembi življenjskega sloga se svetuje uravnavanje pitja tekočine. Pacient naj več tekočine zaužije dopoldan in manj popoldan. Pitje v večernem času se odsvetuje. Pacienti z motnjami mokrenja naj se izogibajo živilom, kot so kava, čaj, alkoholne pijače ter gazirane pijače, saj dražijo mehur ali povečajo izločanje urina. Prav tako naj se izogiba pijačam iz citrusov, kajti te naredijo urin bolj alkalen, kar spodbuja rast bakterij. Svetuje se pitje brusničnega čaja oz. pripravkov iz brusnic, ker zakisajo urin in preprečujejo rast bakterij. Bolnike se spodbuja k vodenju dnevnika mokrenja. Ta da zdravniku vpogled v pacientove težave. Pomembno je, da pacient vpisuje kako pogosto gre na stranišče, ure mokrenja, koliko približno izloči, kakšne težave opaža pri uriniranju (npr. težko začne urinirati, blag curek), ter značilnosti urina (vonj in barva urina). Vse te metode obvladovanja motenj mokrenja ter našteti nasveti nekaterim pacientom omogočajo normalno življenje kljub težavam.
Simptomi motenj mokrenja so v družbi zelo nadležni, saj pacient ob tem občuti zadrego, sram, nelagodje in postanejo depresivni. Določeni pacienti se zaradi teh težav tudi socialno izolirajo. Nekaterim pacientom je uhajanje urina v javnosti hujša nadloga kot npr. šepanje. Bolniki imajo tudi strah pred uhajanjem urina, zato pogosteje obiskujejo toaleto in manj pijejo. Prav tako je za paciente z MS značilno, da ko pridejo v neko novo okolje (npr. restavracija, bar, hiša…) prvo razmišljajo kje v prostoru se nahaja stranišče, ko ta podatek pridobijo se umirijo in sprostijo. Ta misel je lahko povezana z motnjami mokrenja in pogosto potrebo po toaleti. Zato imajo motnje mokrenja velik vpliv na kakovost življenja pacientov z multiplo sklerozo.