V zadnjih letih smo priča naglemu porastu razpoložljivih zdravil za zdravljenje MS. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili na voljo le kortikosteroidi za zdravljenje zagonov bolezni, nato so v sedemdesetih in osemdesetih letih poskušali z različnimi imunosupresivi, ki so imeli številne neželene učinke. V devetdesetih letih so prišli na trg interferoni in nato še glatiramer acetat. To so bila prva specifična zdravila za MS, ki so učinkovito zmanjševala stopnjo zagonov in funkcionalno prizadetost. Ti so bili temelj zdravljena do približno leta 2007, ko je na trg prišel natalizumab kot prva visoko potentna terapija za MS. Po letu 2010 je sledil velik preboj novih zdravil na tržišče, kot so dimetil fumarat, teriflunomid, fingolimod, alemtuzumab, okrelizumab in kladribin, v zadnjih slabih dveh letih pa sta na voljo tudi ofatumumab in ponesimod. To so zdravila za zdravljenje recidivno remitentne oblike MS. Poseben mejnik je bila tudi odobritev siponimoda za zdravljenje sekundarno napredujoče MS in okrelizumaba za zdravljenje primarno progresivne MS.
Če smo pred še nekaj leti zdravljenje postopoma stopnjevali in bili zelo omejeni pri izbiri, danes veliko hitreje posegamo po visoko potentni terapiji tudi na začetku zdravljenja predvsem ob neugodnih prognostičnih dejavnikih, prav tako terapijo ob znakih aktivnosti bolezni bistveno hitreje menjujemo. Prav tako nam revizija diagnostičnih kriterijev iz leta 2017 omogoča hitrejšo postavitev diagnoze in tako tudi hitrejše zdravljenje. S tem smo prestopili v obdobje hitrejšega, učinkovitejšega in tudi bolj individualiziranega zdravljenja MS, saj je glede na število odobrenih zdravil sedaj možno vsaj delno upoštevati tudi želje bolnika. To velja za recidivno remitentno obliko MS, medtem ko pa imamo še zmeraj malo zdravil in zelo omejene možnosti zdravljenja napredujočih oblik MS.