O klinično izoliranem sindromu (CIS) govorimo takrat, kadar gre za prvi klinični dogodek, kot je na primer vnetje vidnega živca, oslabelost okončin, motnje senzibilitete, ki bi lahko govoril v prid demielinizacijskega obolenja. Taka oseba je po navadi napotena na MR glave s kontrastnim sredstvom. Če najdemo tipične lezije na tipičnih mestih, ki se tudi barvajo s kontrastnim sredstvom, so izpolnjeni diagnostični kriteriji za postavitev diagnoze recidivno remitentne MS.
Osebe, ki doživijo en klinični dogodek in zadostijo kriteriju razsoja v prostoru, ne pa v času (lezije se ne barvajo s kontrastnim sredstvom), lumbalno punktiramo. Če dokažemo oligoklonalne trakove v likvorju, zadostimo kriterijem za postavitev diagnoze recidivno remitentne MS. Če pa oligoklonalnih trakov v likvorju ni, pa govorimo o CIS-u in jih skrbno klinično in radiološko spremljamo. Ko se pojavi novi dogodek ali pa nove lezije na MR, lahko diagnozo MS potrdimo.
CIS ob negativnih prognostičnih napovednikih lahko tudi zdravimo, sicer pa zdravljenje po navadi uvedemo, ko potrdimo diagnozo MS. O radiološko izoliranem sindromu (RIS) pa govorimo takrat, ko na slikovni diagnostiki (MR), ki jo opravimo v sklopu drugih težav (npr. ob glavobolih, poškodbi), naključno odkrijemo lezije, ki po lokaciji in izgledu ustrezajo demielinizacijskim lezijam, ob tem pa je oseba popolnoma asimptomatska in ni nikoli doživela kliničnega dogodka.
Oseba, ki ima diagnozo RIS-a ne izpolnjuje diagnostičnih kriterijev za postavitev diagnoze recidivno remitentne MS, saj ni zadoščeno kriteriju razsoja v času. V nadaljevanju je potrebno radiološko in klinično spremljanje, po presoji zdravnika pa v poteku tudi dodatna diagnostika v smislu lumbalne punkcije. Tako CIS kot RIS sta napovedna dejavnika, da bo oseba v prihodnosti lahko razvila MS, zato je klinično in radiološko spremljanje zelo pomembno.