Svetovna zdravstvena organizacija je besedo adherenca definirala kot celoten odnos pacienta do jemanja zdravil skladno z navodili zdravstvenega osebja.
Pri adherenci so pomembni trije pojmi, in sicer sprejetost, vztrajnost ter ustreznost. Pacient se mora najprej soočiti z boleznijo ter sprejeti potrebo po zdravljenju. Šele nato lahko upošteva pravilno jemanje zdravil. V velikih primerih pacienti po postavljeni diagnozi nimajo težav ali poslabšanj več mesecev ali celo let, zato težko sprejmejo potrebo po zdravljenju. Vsakemu pacientu je potrebno razložiti potrebo ter dobrobit zdravljenja. Temu sledi vztrajnost, in sicer, da pacient vztraja pri zdravljenju. Velikokrat pacientom z MS to predstavlja težavo, zlasti v prvih 6 mesecih zdravljenja. Pojem ustreznost pa vključuje upoštevanje navodil za jemanje zdravila, kot so: pravo zdravilo, pravi čas jemanja, pravilen odmerek zdravila ter pravilen način jemanja oz. aplikacije zdravila.
Svetovna zdravstvena organizacija meni, da je slaba adherenca resen problem po vsem svetu. Kriteriji za ustrezno adherenco niso strogo opredeljeni. Nekateri raziskovalci adherenco definirajo, če pacient v daljšem časovnem obdobju zaužije vsaj 75 %, 80 % ali 85 % predpisanih odmerkov zdravila. Znano je, da je adherenca pri kroničnih bolnikih dokaj nizka in znaša približno 50 %. Pri pacientih z MS je višja, vendar še ni dovolj visoka, saj znaša od 75 % do 85 %. Višja adherenca prinaša boljše rezultate zdravljenja. Na slabo adherenco pomislimo šele takrat, kadar z zdravljenem ne dosežemo želenega rezultata. O slabi adherenci pacienti ne poročajo, zato se jo težko prepozna.
Dejavniki ki vplivajo na adherenco:
- Ena izmed raziskav je pokazala, da sta najpogostejša razloga za slabo adherenco pri pacientih z MS pozabljanje jemanja zdravila ter vzroki, povezani s samoinjiciranjem.
- Kognitivni in fizični upad lahko ovirata pacientovo sposobnost razumevanja po zdravljenju. Prav tako vplivata na pozabljanje časa jemanja oz. aplikacije zdravila ter zmožnost aplikacije ali zaužitja zdravila.
- Vztrajnost po prvih 6 mesecih zdravljenja pade. Naloga medicinske sestre je, da pacienta v začetnem obdobju spodbuja k vztrajanju pri zdravljenju. Obenem pa ga pouči o pomembnosti dolgoročnega zdravljenja ter obvladovanju stranskih učinkov.
- Raziskave so pokazale, da se pacienti, ki komunicirajo z zdravstvenim osebjem, bolj držijo priporočil za jemanje zdravil. Odnos med pacientom in zdravstvenim osebjem je ključnega pomena in vpliva na stopnjo adherence. Običajno so medicinske sestre tiste, ki največ komunicirajo z pacientom, zato so ravno one tiste, ki lahko najbolj vplivajo na pacientovo dobro dolgoročno adherenco. Pomembno je, da si medicinska sestra za vsakega pacienta vzame čas ter mu prisluhe in pomaga pri reševanju težav v zvezi z boleznijo ter samim zdravljenjem.
Težave pri doseganju visoke stopnje adherence:
Pacienti z MS se srečujejo s številnimi težavami pri doseganju visoke adherence. Ključni med njimi so težave z injiciranjem, zaznavanje pomanjkanja učinkovitosti, neželeni učinki ter kognitivni deficit.
Težave z injiciranjem
Ena izmed najpogostejših težav pri pacientih z MS je, da je kar nekaj zdravil v obliki samoinjektorjev. Odziv pacienta na samoinjektor je strah, izogibanje, tesnoba in gnus. Veliko pacientov ima strah pred iglami in menijo, da so injekcije nevarne. Nekateri se samoinjiciranju izognejo tako, da jim zdravilo aplicira družinski član oz. asistent. Kadar je pacient odvisen od druge osebe, lahko to predstavlja veliko težavo pri adherenci, saj je pacient odvisen od druge osebe. To povečuje verjetnost izpuščenih odmerkov. Prav tako nastane težava, če družinskih članov ali asistenta ni v bližini.
Zaznavanje pomanjkanja učinkovitosti
Nekateri pacienti imajo občutek, da zdravilo ne deluje, saj se simptomi kljub rednemu jemanju zdravila ne ublažijo. Nekaterim pa se pojavijo tudi novi simptomi ter nove lezije na magnetni resonanci. Zaznavanje pomanjkanja učinkovitosti je lahko posledica nerealnih pričakovanj zdravljenja. Pomembno je, da zdravnik in medicinska sestra pacientu pred pričetkom zdravljenja razložita, da zdravilo bolezni ne ozdravilo, pač pa jo bodo le upočasnile ter zmanjšale pogostost recidivov. Poleg tega ga je potrebno seznaniti, da zdravilo ne bo v celoti odpravilo nastalih posledic, lahko pa jih nekoliko ublaži. Pacienta je potrebno spodbuditi k vztrajanju pri zdravljenju. Zdravnik nevrolog na podlagi recidivov, MR slik ter pacientovega stanja oceni učinkovitost določenega zdravila za posameznega pacienta. V primeru, da zdravilo ni učinkovito, lahko pacientu predlaga močnejše zdravilo, če je to mogoče. Pacientu je potrebno razloži, da je včasih potrebno veliko časa ter večkratna menjava terapije, preden se najde ustrezno zdravilo za vsakega posameznika. Žal pa zdravila, s katerim bi ozdravili MS, še ni.
Neželeni učinki
Neželeni učinki so eden izmed najpogostejših razlogov za slabo adherenco ter prekinitev terapije. Najpogostejši stranski učinki zdravil so: gripi podobni znaki utrujenost, koprivnica, rdečica, večje tveganje za okužbo (uroinfekt, okužba dihal), reakcija na mestu vboda, bolečina ob mestu vboda ter pospešen srčni utrip (tahikardija). Nekateri pacienti se neželenih učinkov prestrašijo in zaradi tega ne jemljejo zdravila redno oz. z njimi celo prekinejo. Pacienti se lahko s stranskimi učinki zdravila srečujejo ves čas zdravljenja. To jim lahko predstavlja težek izziv ter breme. Nekateri ravno zaradi tega prekinejo z zdravljenem. Pomembno je, da zdravnik in medicinska sestra pacienta seznanita z možnimi stranskimi učinki zdravila. Obenem pa mu povesta, kako se jim lahko izogne oziroma jih ublaži.
Gripi podobni simptomi so najpogosteje povezani z zdravili v obliki infuzij ter injekcij. Te simptomi običajno izginejo v roku 24 ur. Nastane pa v 2 do 6 urah po aplikaciji zdravila. Možni ukrepi, ki pripomorejo k ublažitvi teh simptomov, so počasna titracija zdravila, uporaba antipiretikov, analgetikov ter protivnetnih zdravil. Pri nekaterih infuzijskih zdravilih pacienti prejmejo pred medikacijo za preprečitev stranskih učinkov. Stranska učinka, kot sta tahikardija in rdečica, običajno trajata od 30 sekund do 30 minut. Običajno izzvenita sama od sebe in ne zahtevata zdravljenja. V primeru pojava koprivnice se pacientu svetuje, da zaužije zdravilo iz skupine antihistaminikov. Kadar težave ne izzvenijo oz. se poslabšajo, mora pacient obiskati osebnega zdravnika ali nujno pomoč. Utrujenost po aplikaciji zdravila je lahko fizična ali psihična. Ta lahko traja nekaj ur ali celo več dni. Pacientom se svetuje počitek ter čim manj fizičnih aktivnosti.
Ukrepi pri zdravilih v obliki injekcij:
- Pacient si zdravilo lahko aplicira zvečer, kar mu omogoči, da simptome prespi.
- Redna menjava vbodnega mesta.
- Temeljito umivanje rok ter razkuževanje vbodnega mesta.
- Zdravilo segreto na sobno temperaturo.
- Hlajenje vbodnega mesta, s čimer se zmanjša otekline in bolečine.
- Uporaba lokalnih anestetikov pred vbodom.
Pacienti pogosto stranske učinke zdravil poročajo medicinski sestri. Le ta jih preda naprej zdravniku. Obvesti ga tudi takrat kadar pacient zmanjša jemanje zdravila ali z njim prekine.
Kognitivni deficit
Kognitivni upad lahko vpliva na spomin pacientov, kar lahko vodi do pozabljanja jemanja zdravil. Težave s spominom pa lahko vplivajo tudi na aplikacijo zdravila, saj si pacient morda ni več zmožen zdravila aplicirati sam. V tem primeru mora medicinska sestra vključiti pacientove svojce. Njena naloga je, da svojcem pojasni pomembnost rednega in pravilnega jemanja zdravila. Razložiti jim mora tudi, kakšen vpliv ima zdravilo na pacientovo zdravje. V primeru, da ima pacient zdravilo v obliki injekcije, mora medicinska sestra svojce nauči pravilne aplikacije ter jim pojasniti morebitne stranske učinke. Lahko jim tudi pomaga pri izdelavi načrta zdravljenja. Naloga svojcev je, da skrbijo za redno ter pravilno jemanje oz. aplikacijo zdravila ter poročajo o morebitnih stranskih učinkih.
Prispevek je pripravila Patricia Bitenc, dipl.m.s.